西游记惊天秘密镇压孙悟空的五指山居然真的存在！
Zúnajosón?ni planét (ízvenosón?ni ~, ekstrasolárni ~ ali eksoplanét) je planet, ki kro?i okrog druge zvezde kot je Sonce, in tako ne pripada Oson?ju.
O obstoju zunajoson?nih planetov so ?e dolgo razmi?ljali, vendar do 90-ih let 20. stoletja niso na?li nobenega planeta, ki bi kro?il okrog zvezde z glavnega niza. Odkritje zunajoson?nih planetov, ?eprav je ve?ina odkritih plinskih velikanov, je pove?alo odprto vpra?anje zunajzemeljskega ?ivljenja. Od leta 2002 so vsako leto odkrili ve? kot dvajset zunajoson?nih planetov. Trenutno ocenjujejo, da ima vsaj 10 % Soncu podobnih zvezd planete, resni?na vrednost pa je lahko ?e vi?ja. ?tevil?na ocena je vsaj 100.000.000.000 planetov (v na?i galaksiji). Do 1. junija 2023 so odkrili in potrdili 5388 zunajoson?nih planetov v 3979 planetnih sestavih.[1] Nekateri sistemi imajo celo ve? kot en planet; gre torej za mnogo-planetne sestave. Omeniti velja dva planetna sestava, ki po ?tevilu planetov izrazito izstopata. To sta:
Znani zunajoson?ni planeti so ?lani planetnih sestavov in kro?ijo okrog zvezde. Poro?ali so tudi o telesih, ki se gibljejo prosto (planemih, oziroma klate?kih planetih), in ne kro?ijo okrog nobene zvezde. Za tak?na telesa ne velja delovna definicija planeta, ki jo je sprejela Mednarodna astronomska zveza, in tudi njihov obstoj ?e ni potrjen.
Ve?ina teh planetov je zelo blizu mati?ne zvezde, ki so po ve?ini po astronomskih merilih zelo podobne Soncu. Gre za preprosto dejstvo, da so se astronomi usmerili le na tiste zvezde, ki naj bi imele zelo podobne lastnosti kot na?e Sonce, ter z njim Zemlja, in s tem vsaj malo mo?nosti, da bi se lahko na nekaterih od njihovih planetov razvilo inteligentno ?ivljenje. Ker so ti planeti zelo blizu mati?nega sonca, so to razbeljene plinske krogle. Imajo lahko kamnito sredico s primesmi ?eleza in silicija. Ker so zelo blizu mati?ni zvezdi, lahko astronomi v ?e doglednem ?asu odkrijejo njeno opletanje, ki je v velikostnem razredu nekaj metrov v sekundi, po navadi pa imajo tudi so?asno tirnico, kar pomeni, da se vrtijo tako, da zvezdi ka?ejo eno lice. Obstajajo zelo majhne razlike, ki izhajajo iz dejstva, da so bolj ali manj podobni podatkom o Merkurju in Veneri. Pri na?em Merkurju, ki Sonce obkro?i v pribli?no 88 dneh, traja njegov dan dlje, kot njegovo leto. Pri Veneri, katere magnetno polje je obrnjeno skoraj za 180 stopinj, pa traja en njen dan 243 Zemljinih dni. Trenutni rekord planetarnega leta, torej ene revolucije planeta je 20 ur pri planetu, ki je pribli?no 1,5 krat bolj masiven od Zemlje, pa vendar je njegovo povr?je vro?e 2000 stopinj Kelvina in je zato bolj podoben peklu, kot pa Zemlji.
Ker ka?ejo njihovim mati?nim zvezdam eno stran, tam vladajo temperature, pri katerih za?no izhlapevati kovine v kovinske pare. Pri vseh teh zvezdnih zunajoson?nih planetnih sestavov gre ?e za eno zanimivost: za vpra?anje njihovega nastanka. Ker so bili prvotno zelo dale? od zvezde, so se gledano v absoltunem smislu ?selili? kar zelo hitro in pri tem zaradi plimskih sil raztrgali vse kamnite svetove in se kon?no ustalili na kro?nih tirnicah z majhno izsrednostjo. ?eprav to vpra?anje ?e ni dobro pojasnjeno, obstaja ?e kar nekaj modelov, kako bi lahko zvezda privla?ila te oddaljene svetove. Ko zvezda postane zadostna za stek jedrskih zlivanj, se njena gravitacija mo?no pove?a. Protozvezde pri tem oddajajo v vesoljski prostor curke vro?e plazme ob polih. Mogo?e gre tudi za vpliv med gibanjem planeta okrog njegove osi in ta proces traja, dokler se vrtenja planeta ne sinhonizira, popolnoma uskladi z lastnim gibanjem. Tedaj po navadi za?ne zvezda gnetiti plinastega orjaka, ki postane podoben kometu, saj izredno hitro izgublja maso (predvsem pline), vse dokler ne preostane le ?e kamnito-kovinska sredica. Te kamnite sredice, ki ostanejo kot posledica tega izparevanja, pa imajo maso najmanj 4 Zemelj, kar je dovolj, da skalnat planet ohrani ozra?je iz vodika in helija. V tipi?nem primeru pa imajo skalnate epistelarne superzemlje maso od 12 do 15 Zemelj.
Zgodovina odkritij
[uredi | uredi kodo]Leta 1855 je W. S. Jacob z Observatorija Madras Britanske vzhodnoindijske dru?be poro?al, da zaradi nepravilnosti tirnic v dvozvezdju 70 Ka?enosca (70 Oph) v njem obstaja ?planetno telo?. V 1890-ih je ameri?ki astronom Thomas Jefferson Jackson See z Univerze v Chicagu in Pomorskega observatorija ZDA (USNO) potrdil, da nepravilnosti tirnic nakazujejo obstoj temnega telesa v tem dvozvezdju s 36-letno periodo okrog ene od zvezd. Kmalu zatem je Forest Ray Moulton objavil ?lanek, kjer je pokazal da bi bil sistem treh teles s tak?nimi parametri zelo nestabilen. V 50. in 60. letih 20. stoletja je Peter van de Kamp z Observatorija Sproul Kolid?a Swarthmore ve?krat objavil odkritje izvenoson?nega planeta nekaterih zvezd kot sta, nam peta najbli?ja zvezda, Lalande 21185, in druga najbli?ja, Barnardova zvezda. Njegovih raziskav astronomi v splo?nem niso sprejeli.
Prvi so potrjeno odkritje objavili leta 1988 kanadski astronomi Bruce Campbell, Gordon A. H. Walker in Stephenson Yang. Njihove raziskave radialnih hitrosti so nakazovale da okrog zvezde Alrai (γ Kefeja (Cephei)) kro?i planet. Na njihovo odkritje so nekaj let gledali z dolo?eno mero dvomljivosti, predvsem zaradi tedanjih zmogljivosti in?trumentov. Druga te?ava pri tem je bila da so bili lahko nekateri mo?ni kandidati za planete v resnici rjave plitlikavke, telesa ki so po masi med planeti in zvezdami.
Naslednje leto so objavili raziskave novih opazovanj, ki so podpirala obstoj planeta okrog Alraija, ?eprav so leta 1992 spet naleteli na dodatne te?ave zaradi nezadovoljivih podatkov. Kon?no so leta 2003 izbolj?ani opazovalni postopki omogo?ili, da so potrdili planetov obstoj. Planet ima 1,69 mase Jupitra, periodo 903 dni in oran?no podorjakinjo A obkro?a na srednji razdalji pribli?no 2 a.e. z izsrednostjo 0,2. Tirnica rde?e pritlikavke B ni dobro znana, ocene pa se gibljejo za periodo do 70 let, razdaljo od 10 do 29 a.e. z izsredostjo 0,44. Zvezda Alrai je znana tudi po tem, da bo severni nebesni pol zaradi precesije enakono?ij v prihodnosti od leta 3000 za?el kazati nanjo.
 | Ta ?lanek potrebuje ?i??enje. Pri urejanju upo?tevaj pravila slogovnega priro?nika. |
Zanimive spletne strani v zvezi s planetnimi sestavi
[uredi | uredi kodo]WinStarGen [1] Arhivirano 2025-08-07 na Wayback Machine.
Ta stran predstavlja interaktivno ustvarjanje planetnih sestavov, ima pa pomanjkljivost, da je vsaka razporeditev svetov naklju?na, zato je priporo?eno, da se pridobljeni rezultati shranijo in kasneje podrobneje pregledajo. Uporabni?ki jezik je angle?ki. ?al se modeli superzemelj ne ujemajo z opazovanimi rezultati, saj imajo najmasivnej?e superzemlje maso le pribli?no 3 Zemlje, ?eprav iz podatkov, dobljenih na podlagi primerov izvenson?nih planetov vemo, da se ravno pri tej masi podatki strmo pove?ajo in dose?ejo tudi 15 Zemljinih mas. Najmasivnej?i modeli plinastih orjakov pa so relativno dobro usklajeni, saj je pokrito podro?je do pribli?no 8 Jupitrovih mas. Sedanji rekord tovrstnih odkritih planetov pa zna?a 25 Jupitrov. Program lahko ustvarja planetne sestave okrog zvezd z maso med 0,65 mas Sonca pa vse do 1,5 mase Sonca. V ta masni razpon spadajo torej samo zvezde, ki so Soncu bolj ali manj podobne.
Generator zvezdnih sistemov [2]
To je druga mo?nost prej omenjeni povezavi. Na za?etku se vpi?e poljubna ?tevilka, ki ponazarja vrsto sistema. Lahko se sistemu doda tudi dodatna zvezda, ali pa tudi ne. Slabost - za pridobivanje dolo?enih podatkov, ki jih i??ete, morate poznati naklju?no generirano ?tevilko sistema. Ima pa zelo lepo izdelane modele Zemlji podobnih svetov, sistemi pa vsebujejo tudi ?rjave pritlikavke? in ?vro?e Jupitre?. Druge podatke se da posredno izra?unati z uporabo Keplerjevih zakonov. Podatki so dokaj preverjeni, a se jih ne da primerjati s podatki o zvezdah, ki jih na primer ponuja Celestia - 3D planetarij. Zelo dobro so podprti tudi modeli kemi?ne sestave superzemelj, kot tudi drugih planetov, ki se jih po masi da primerjati z Zemljo, vendar so enako masivni ali pa bistveno manj.
Zanimivo je tudi to, da se da s spreminjanjem pokritosti planeta z vodo in ledom poustvariti ugodne pogoje za inteligentne oblike ?ivljenja. Spremljamo lahko tudi druge podatke, kot so npr. o stopnji civilizacije, njeni tehnolo?ki stopnji in obliki oblasti ter o populaciji.
Celestia moderni 3D planetarij [3] Arhivirano 2025-08-07 na Wayback Machine.
Celestia je izredno pomemben program, saj podpira modele novo odkritih svetov in planetnih sestavov. Izredno dobro izhodi??e za poglabljanje astronomskih znanj. Tu je mogo?e najti cel nabor ?izobra?evalnih dejavnosti?, vendar pa je potrebno prej nalo?iti Celestia 151 ED (razli?ica za izobra?evalne namene) ter paket Osnova ?Base?. Pred nedavnim je iz?la razli?ica programa imenovana Celestia 161.
Znotraj portala Motherload lahko najdete tudi System Maker, s katerim lahko dopolnite in poustvarite tudi lastne planetne sestave. Zelo dobro so podprti tudi modeli planetarnih povr?inskih tvorb.
Enciklopedija zunajoson?nih planetov [4]
Tu je mogo?e slediti vsem novostim s tega pestrega podro?ja. Podatki se nenehno posodabljajo. Izredno podrobni opisi svetov in zvezd gostiteljic. Tu je mogo?e najti tudi interaktivni katalog, kot tudi grafi?ne ponazoritve med posameznimi podatki.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ ?Open Exoplanet Catalogue? (v angle??ini). Pridobljeno 11. septembra 2014.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- The Extrasolar Planets Encyclopaedia (Exoplanet TEAM, Observatorij Pariz) (angle?ko) (francosko) (?pansko) (nem?ko) (poljsko) (italijansko) (arabsko)
- NASA Exoplanet Archive (angle?ko)
- Exoplanets Data Explorer (angle?ko)
- Open Exoplanet Catalogue (angle?ko)
